“Photography is a way of feeling, of touching, of loving. What you have caught on film is captured forever. . . it remembers little things, long after you have forgotten everything” - Aaron Sussman

Vsakič ko brskam med fotografijami naletim na sliko, ki me zmeraj vrne nazaj v čas, ko se je vse skupaj začelo. Moralo je biti enkrat proti koncu pomladi, nekje konec maja. Tako kristalno jasno se spomnim dogodka, da je skoraj neverjetno. Za ljudi okrog mene je bil to čist navaden dan, zame je bil pa ta dan en ključnih, ki so vplivali na moj pogled na fotografije.
Brat mi je posodil svojo kamero (HP PhotoSmart C945 ) za nekaj posnetkov, ki sem jih rabil za seminarsko nalogo. Seveda sem naredil precej več posnetkov, kot je bilo v načrtu. Moram priznati, slikal sem vse živo, preiskušal različne stvari, od slikanja z že digitalnim zumom, v katerem so bile slike že skoraj neraspoznavne pa vse do bližinskih posnetkov.
Seveda pa mimo mlake na vrtu ni šlo. V času, ko cveti beli lokvanj, je slej ko prej tudi predmet fotografiranja tista nežnost, spokojnost, ki jo dajejo cvetovi, ki plavajo na gladini. Seveda je prišlo sprva čist počitniško slikanje, ko greš mimo objekta in "šklocneš", samo da dobiš fotografijo za pokazat kaj si videl, nato se je pa začelo čaranje. Po nekaj premestitvah in proženjih, mi je uspelo. Fotografija, ki se je prikazala na zaslonu, me je prijetno presenetila. Šele takrat sem se zavedel, da ni vse v objektu, da ne naredi fotografije objekt sam, temveč da je bistvena kompozicija slike.

Slika mogoče za drugega ni ravno višek lepote, vendar zame osebno je to ena najboljših če ne celo najboljša fotografija, ki sem jih do sedaj posnel. Mogoče za tem tiči tudi pomen, ki ga zame ta fotografija skriva in zakaj mi toliko pomeni.